Jeza

Jeza je pogosto lahko obravnavana kot slabo čutenje. K tej trditvi spadajo naslednji stavki: »Če bom jezen, ljudem ne bom všeč« »Če sem jezen, sem slab« »Moram biti priden« in še bi lahko naštevali. Pa vendar je jeza res tako slaba in negativna?

V živalskem svetu jeza ni negativno čutenje. Seveda živali ne dojemajo čutenj na enak način kot jih človek, a vseeno občutijo čutenja in doživljajo telesne spremembe, ki se kažejo preko vedenja. Pri živalih jeza najpogosteje nastopi, kadar so ogrožene. Žival se na ogroženost pripravi v obliki odziva: boj ali beg. Oba odziva lahko terjata veliko porabo energije in vključujeta tveganje poškodbe ali smrti. V tem primeru lahko ima izkazovanje čustev posredniško funkcijo, ki pomiri konflikt. Pri tem ni treba, da se katera izmed živali poškoduje. Na primer ujeta žival se lahko obrne in se pripravi na boj z zasledovalcem in prikaže silovit bes. Jeza ji na tak način omogoči, da si reši življenje. Prav tako se jeza lahko prebudi v živali, kadar neznanec iste vrste vdre na njen teritorij. Obe živali se lahko fizično spopadeta zaradi ozemlja. Slednje bi terjalo fizično ranjenost ene izmed živali ali obeh. Vendar narava ponuja rešitev, saj lahko obe prikažeta jezo. Pokažeta si zobe, si grozita z raznimi glasovi in se grozeče gibljeta. Tako se lahko izogneta večji škodi, ki bi ogrozil njun obstoj.

Kaj pa jeza pri človeku? Je dober znak ali ne? Problem jeze, lahko začne povzročati zmedo in nam postavlja številna vprašanja. Kot na primer, kako lahko ljudi spodbujamo k jezi, saj vemo, da lahko prejemniki ob izbruhih trpijo? Ne samo, da je izbruh jeze škodljiv za prejemnika, lahko je škodljiv tudi za tistega, ki besni. Saj izbuhom jeze lahko sledijo tudi infarkti. Prav tako lahko skrivanje jeze vpliva na višji krvni tlak in srčni infarkt. Raziskave kažejo, da je potlačevanje jeze pomemben dejavnik tveganja za različne bolezni. V sebe obrnjeno jezo pa povezujejo tudi z nastankom depresije. Torej sta tako potlačevanje kot pretirano izražanje besa lahko za človeka škodljiva.

Kaj pomenijo vulkanski izbuhi jeze oziroma posameznikov bes? Vulkanski izbruhi jeze v odrasli dobi so lahko posledica potlačevanja jeze, ki se ga je posameznik kot otrok naučil v svoji izvorni družini. Nekateri viri navajajo, da tako zatiranje kot bes pomenita strah pred zdravo izkušnjo jeze. Pomembno je razlikovati med izražanjem besa in zdravo jezo. Bes ima veliko več opraviti z napetostjo in tesnobo, kot s samo zdravo jezo. To lahko razložimo na način, da je človekov obraz napet, ko ga popade bes, njegove mišice pa postanejo zategnjene. Že na prvi pogled tak posameznik ni videti sproščen.

Kaj pa jeza pri otroku? Jeza pri otroku zna včasih staršem predstavljati izziv, velikokrat so lahko tudi zaskrbljeni za otroka. Jeza je zelo močno čutenje, ki se hitro prenaša iz osebe na osebo, torej jo hitro začutijo tudi starši. Majhni otroci komunicirajo preko vedenja, njihovi možgani še niso oblikovani na način, kot so možgani odraslega, zato otrok pri svoji jezi potrebuje pomoč. Pri otrocih jeza sproži tudi tesnobo, tako tesnoba postane neizogiben spremljevalec jeze.  Ob starševski umirjeni prisotnosti se otrok uči regulacije čustev v odnosu. Starš  torej pomaga otroku  pri umirjanju. Prav tako starši na tak način omogočijo otroku, da se uči mehanizma samoregulacije. Pri tem ne gre samo za učenje, kako naj se otrok pomiri, ampak mora starš ponotranjiti otrokovo frustracijo in jo vrniti v predelani obliki, ki je sprejemljiva za otroka.

Kaj je to zdrava jeza? Zdrava jeza predstavlja opolnomočenje in sprostitev. Resnična izkušnja jeze je fiziološka izkušnja brez pretiranega pozunanjenja. Gre za izkušnjo, ki vključuje naval moči. Ta prežame ves sistem. Hkrati popolnoma izgine vsakršna tesnoba, opazimo zmanjšanje vsakršne mišične napetosti. Čeljusti so sproščene, glas je nižji, saj so glasilke bolj sproščene. Ramena se sprostijo in vidimo vse znake izginjanja napetosti v mišicah. Odrasel človek lahko v polnosti začuti svojo jezo. Pri tem je ne pretirano pozunanji v obliki nenadzorovanega besa in je ne potlači. Temveč jo globoko v sebi prepozna, jo naslovi in sprejme. Je v stiku s svojo jezo in jo lahko v polnosti začuti. O njej lahko govori in razmisli kaj jo je povzročilo. Ob tem se umiri in opolnomoči, ne da bi škodoval sebi ali drugim. 

Viri:

• Maté, G. (2019). Ko telo reče ne: skriti stres terja davek.