Povezanost v odnosu
Uredila: Katja Maksić
Ljudje smo odnosna bitja. Rodimo se in odraščamo v odnosu ter jih nenehno vzpostavljamo. Pa naj bodo to družinski, prijateljski ali partnerski odnosi. Gradnjo odnosov obravnavamo kot temeljno človekovo potrebo. Odnose potrebujemo za preživetje. Če samo pogledamo v zgodnje obdobje otroka, dojenček potrebuje nenehno skrb in odzivnost svoje mame oziroma skrbnika. Potrebuje nego, hranjenje, tolažbo, igro… Ko začne otrok raziskovati svet, bo v stresnih situacijah potreboval vir umiritve. Ta vir na začetku predstavlja njegova mama oziroma skrbnik. Slednja bo otrokovo stisko zaznala, se uglasila nanj in stanje regulirala. Otrok bo nato nadaljeval z raziskovanjem sveta. Odnos med otrokom in skrbnikom bolj na široko razlaga Bowlbyjeva teorija navezanosti, ki je močno vplivala tudi na področje psihoterapije. Kasneje so stile navezanosti pričeli raziskovati tudi v odraslih partnerskih odnosih in ugotovili, da primarni stil navezanosti zagotavlja povezanost tudi v kasnejših partnerskih odnosih. Ožje gledano poznamo varni stil in nevarni stil navezanosti.
Odnosi so lahko prostor umiritve, lahko pa so tudi prostor, kjer se partnerja počutita neprijetno, nepovezano, nevarno. Povezanost v odnosu pomeni, da partnerja občutita sprejetost, slišanost in bližino. Z drugimi besedami v odnosu občutita varnost. Partnerja lahko delita svoje poglede, svoja mnenja, govorita o prijetnih in manj prijetnih vsebinah. Tudi, če imata različna mnenja, ohranjata medsebojno spoštovanje in se cenita. Pri razkritju manj prijetnih vsebin in raznih skrbi je zelo pomembno, kako se partner odzove na drugega partnerja. Če je ta odziv destruktiven, je to za odnos izjemno škodljivo. Če je pa odziv empatičen, podporen, spodbuden, izraža razumevanje, potrjevanje in skrb, se odpre prostor za zaupanje. V tem primeru govorimo o globlji povezanosti oziroma vzpostavljanju oziroma vzdrževanju čustvene intime. V takšnem odnosu, je partner lahko to kar je, brez občutka, da tvega odnos sam. Občutek povezanosti in bližine s partnerjem deluje kot blažilec večjih in manjših dnevnih stresorjev. Tako v partnerskem odnosu, kot v odnosu otrok-skrbnik, prisotnost podpornih drugih blaži odziv na stres.
Po drugi strani, kadar v odnosu povezanosti ni, se to kaže na različne načine. Na primer, več je negativnega razpoloženja in vedenja, več je kritiziranja in obtoževanja ali umikanja v odnosu, v smislu zagotavljanja miru. Nepovezanost vzbuja zastrašujoč občutek in stres. Več je tudi bolečih občutkov, kot je osamljenost, zamerljivost, ne zaupanje. Rezultati študije (Murray in ostali,2003) kažejo na to, da so partnerji, ki se počutijo manj pozitivno ocenjene s strani partnerja, bolj odzivni na negativno razpoloženje in vedenje svojega partnerja, kar kaže na povečanje bolečih občutkov skozi dneve. Ti občutki pa kasneje napredujejo do povečanje jeze, ki je usmerjena proti partnerju. Nezadovoljstvo v odnosu postane vzajemno. Partnerja občutita pomanjkanje varnosti, ljubezni in podpore. Vse te negativne vzorce lahko razumemo kot opozorilo, da je v odnosu potrebno nekaj narediti, nekaj spremeniti. In prav tukaj in zdaj, v partnerskem odnosu, se nahaja priložnost. Priložnost za vzpostavljanje varnega odnosa in povezanosti.
Viri:
- Schoebi, D in K. Randall, A. (2015). Emotional Dynamics in Intimate Relationships.