Strah

Uredila: Katja Maksić

Dve vrsti strahu

Strahovi, ki nas spremljajo so lahko resnični, lahko pa so plod naših misli, zaskrbljenosti, tesnobe. Kadar smo resnično ogroženi, nam občutek strahu pomaga pri zaščiti. Gre za zdrav preživetveni mehanizem, ki pripravi telo, na beg ali boj. Ta vrsta strahu koristi našemu zdravju in v določenih trenutkih celo reši naše življenje. Strah, da nas kdo ne podre, ko prečkamo cesto, je upravičen in nam pomaga preživeti. Pri nagibu čez pečino se bomo zavedali, da nas samo en napačen korak lahko ubije. Včasih gre tudi za premišljen glas, ki se nam prebudi ob človeku in nam pravi, da se moramo zaščititi. Na drugi strani pa poznamo strah, ki se pojavi, kljub temu, da nismo izpostavljeni nevarnosti in zaradi katerega se lahko počutimo ujeti in tudi nezadovoljni. Ta strah nam preprečuje, da bi delali stvari, ki bi jih sicer radi počeli. Ta strah nam lahko povzroča veliko zaskrbljenosti in dodaten stres. Normalno in naravno je, da se ljudje želimo zaščititi pred neprijetnimi zadevami, zato se v tem primeru želimo znebiti strahu ali pa se mu vsaj čim bolj skušamo izogniti. Pa vendar nam tovrstno izogibanje dolgoročno ne prinese zadovoljstva. Strah je namreč še zmeraj tam, hkrati pa smo se oddaljili ali pa opustili željo po nečem, kar si želimo. Poglejmo primer.

Matej si želi napredovanja v službi. O tem se je že pogovarjal s svojim nadrejenim in izvedel, da je pogoj za napredovanje opravljena diploma. Mateju je ostal za opraviti še samo en izpit in zaključno delo oziroma diplomska naloga. Odkar se je nazadnje učil je minilo šest let. Že ob sami misli na to, da mora zadevo dokončati, postane nemiren in zaskrbljen: »Kako se bom pripravil na učenje? Ali so še moji zapiski sploh aktualni? Kaj če ne naredim izpita? Verjetno moram najprej poklicati profesorja in se pogovoriti o izpitu in gradivu? Kaj si bo profesor mislil o tem? Kaj pa, če me bodo nove odgovornosti pri delu presegale?« Pri Mateju sta se strah in zaskrbljenost razraščala. Nekaj časa se je mučil z razmišljanjem, nato se je potolažil, da se bo pozanimal o tem jutri ali pa pojutrišnjem, ko se bo počutil bolje. Ta rok je postopoma prelagal in se prepuščal zaskrbljenosti. Prepustil se je misli, da morda pa si tega napredovanja v službi ne zasluži.

Tesnoba, napadi panike in izogibanje

Strahovi, tesnoba in napadi panike lahko pripeljejo do izogibanja določenim situacijam. Če gre za izogibanje situaciji, ki ni nujno potrebna za naše življenje, ob izogibanju oseba ne bo čutila velike stiske in pomanjkanja zadovoljstva. Če oseba na primer občuti tesnobo ob vožnji z dvigalom in ima na voljo stopnice, bo izbrala slednje in v tej situaciji ne bo občutila stiske. V primeru, da je oseba doživela panični napad v trgovini z živili in je nakupovanje živil pomemben opravek v njenem življenju, pa lahko doživi veliko stisko ob naslednjem obisku trgovine. 

Pri soočanju s strahovi, tesnobo in paničnimi napadi pomagajo vedenjsko kognitivne tehnike, kot so izpostavljanje, desenzitizacija, čuječnost… Čuječe izpostavljanje je na primer tehnika, ki bo pomagala, da posameznik ponovno vključi v svoje življenje dejavnosti, ki jih je zaradi strahov opustil. Pri čuječem izpostavljanju brez občutka strahu seveda ne bo šlo. Vendar bo zaradi postopnega izpostavljanja in regulacije postal strah obvladljiv. Prav tako pa bo zadovoljstvo ob določeni dejavnosti, primer obisku trgovine, postalo večje. V terapevtski obravnavi strahu, tesnobe in paničnih napadov pa pogledamo tudi globlje, torej kaj je tisto, kaj je morebiti pripeljalo do teh simptomov. Poglejmo nadaljevanje zgornjega primera.

Matej je sprejel odločitev, da se bo soočil s svojimi strahovi in poiskal strokovno pomoč. S pomočjo terapije je raziskal svoja občutja in pogledal tudi globlje. Spoznal je izvor svojega strahu in tesnobe. Tudi njegovi starši so se namreč soočali s tesnobo in zaskrbljenostjo. Starše je velikokrat skrbelo, kako bosta plačala račune, pa tudi kaj si bodo sosedje mislili o njih, mamo je nenehno skrbelo za očetovo zdravje… Matej je ugotovil, da je vzorec nenehnih skrbi doživljal že v otroštvu. Velikokrat ga je skrbelo za ocene, zmeraj se je trudil za najboljše ocene, ali bo med najboljšimi v razredu, kasneje ga je skrbelo ali bo zlat maturant, bo našel pravo punco… Lahko rečemo, da sta zaskrbljenost in tesnoba bili leči skozi kateri je Matejeva družina gledala na svet.

Perfekcionizem

Tudi perfekcionizem je lahko način, preko katerega se že v družinskem okolju oblikujeta zaskrbljenost in tesnoba. V takšnih družinah so vzpostavljeni zelo visoki standardi in zahteve ter stremenje za popolnostjo. Otrok med odraščanjem nenehno čuti, da se ga v vsaki situaciji ocenjuje in da ga starši nikoli povsem ne pohvalijo oziroma pohvalo otrok dobi le takrat, ko je njegovo vedenje za starše popolno. Osebo nato pri delu skrbi, da ni dovolj dobra, ne glede na kakovost dela, ki ga opravi.

Strahovi, ki niso nujno fobije

Nekateri občutki, ki so običajno opisani kot strahovi, niso strogo fobije, ampak ovire, ki omejujejo dejanja in odločitve ljudi, pogosto pa tudi preprečujejo napredek. Gre za strah pred neuspehom, strah pred uspehom, strah pred zavrnitvami ali strah pred zavzetostjo. Te občutke negotovosti, nevrednosti ali neodločnosti pogosto obravnavamo tudi v terapiji.

Podedovani strahovi

Veliko strahov, ki jih doživljamo tukaj in zdaj, lahko izvira iz otroških izkušenj. Lahko so posledica travm. Veliko strahov gre iz roda v rod. Te vzorce podzavestno prevzemamo od svojih staršev. Oni pa so jih od svojih staršev. Generacijski strahovi so lahko posledica travmatičnih dogodkov, kulturnih pretresov, vojn, holokavsta. Eden izmed strahov, ki se prenaša med generacijami, je pomanjkanje denarja. Primer tega so ljudje, ki so preživeli veliko depresijo in so se resnično bali revščine in lakote ali pa ljudje, ki so preživeli vojno, tam izgubili svoje premoženje, se soočali z lakoto, ta strah pa prenesli na svoje potomce, čeprav so ti kasneje imeli dovolj dobrin. 

V terapiji skušamo ugotoviti kaj je koren človekovega strahu, saj lahko prav ta strah osvetli točko na kateri je potrebno delati. Tudi, če so strahovi generacijsko preneseni, se lahko oseba začne osvobajati preteklosti. Strah torej ni nujno tako slab – lahko osvetli tisto, čemur je potrebno nameniti pozornost in tisto, kar je potrebno zdraviti.

Viri: 

• O’Morain, P. (2017). Čuječnost za zaskrbljene. 
• Rankin, L. (2016). The Fear Cure: Cultivating Courage as Medicine for the Body, Mind, and Soul.