Čustveno zanemarjanje v otroštvu in njegov vpliv na odraslost
Za čustveno srečo in zdravje ni potrebno odraščati v popolni družini, ampak v “dovolj dobri.” Leta 1953 je D.W. Winnicott prvič predstavil koncept “dovolj dobre matere” v prelomni knjigi z naslovom Playing and Reality. Te besede so močno vplivale na področje psihologije in duševnega zdravja. Njegov osnovni koncept je bil, da ne potrebujemo popolnih staršev, da bi bili v redu. Imeti moramo le “dovolj dobre” starše. Nova raziskava Susan Woodhouse iz leta 2019 je pokazala, da se mora starš oziroma skrbnik vsaj 50 odstotkov časa primerno odzivati in truditi, da je “dovolj dober” starš.
Ta prispevek je namenjen ozaveščanju čustvenega zanemarjanja. Čustveno zanemarjanje je pogost pojav, ki vsak dan prizadene otroke različnih družin. Pojav je sam po sebi zelo neviden in ga je težko prepoznati, zato zlahka prehaja iz generacije v generacijo. Ustavimo pa ga lahko samo z ozaveščanjem in zavedanjem. Prispevek je povzet po članku in knjigi Running on Empty, avtorice in psihologinje Jonice Webb, ki je v svojem delu razsežno definirala in opisala pojav čustvenega zanemarjenja.
Kaj je čustveno zanemarjanje?
Pri čustvenem zanemarjanju posledice niso vidne na oko. Otroci, ki odraščajo s tem pojavom, so lahko deležni odlične fizične oskrbe. Mnogi prihajajo iz idealnih družin. Pa vendar ti ljudje trpijo v tišini in ne vedo zakaj. Čustveno zanemarjanje v otroštvu je močan in boleč proces, ki za seboj pušča neizbrisen pečat pri otrocih. Ti otroci lahko v odraslosti trpijo zaradi posledic, vendar se ob tem ne bodo spomnili, kako in kdaj je to pustilo pečat v njihovem življenju. Čustveno zanemarjanje v otroštvu se lahko zgodi, kadar starši ne opazijo ali se dovolj ne odzivajo na otrokova čustva ter čustvene potrebe v fazi vzgoje. Otrokova čustva tako ostanejo neopažena, še posebej pa starši svojega otroka ne sprašujejo o njihovih občutkih. Pri tem ni nujno, da so se ti čustveni neuspehi dogajali vsakodnevno. Dovolj je že to, da so se zgodili tolikokrat, da so pri otroku pustili pečat.
Življenjski slogi čustveno zanemarjenih družin se lahko zelo razlikujejo. Starši so morda bili topli ali hladni, ljubeči ali jezni ali celo depresivni. Lahko je šlo za odraščanje v enostarševskem ali dvostarševskem gospodinjstvu. Družina je morda vključevala stare starše ali druge razširjene družinske člane. Toda v mnogih pogledih struktura družine sploh ni pomembna. Pomembno je, da starši niso dovolj priznali ali potrdili otrokovih občutkov.
Kako se pojav kaže v odraslosti?
Poglejmo si deset pogostih težav, s katerimi se soočajo ljudje, ki so odraščali s čustvenim zanemarjanjem v otroštvu.
1. Občutki praznine
2. Strah pred odvisnostjo od ljudi oziroma protiodvisnost (izogibanje odnosom)
3. Pomanjkljivo samospoznavanje in nerealno samoocenjevanje
4. Pomanjkljivo sočutje do sebe in veliko več sočutja do drugih
5. Nagnjenost k krivdi in sramu
6. V sebe usmerjena jeza in samoobtoževanje
7. Globok občutek pomanjkljivosti ali drugačnosti
8. Težave pri skrbi zase
9. Težave s samodisciplino
10. Težave pri razumevanju delovanja čustev na splošno
Ljudje, ki so odraščali s starši, ki so ignorirali njihova čustva, verjamejo, da čustva niso dobrodošla v njihovem domu. Ti odrasli kasneje opisujejo, da občutijo praznino, kot da nimajo kril ali kot da nekaj manjka v njihovem življenju. Širše gledano gre za občutek globoke pomanjkljivosti.
Otrok, ki je hodil k staršem po podporo in potrditev, je doživljal zavrnitve in ob tem ostajal sam. Od staršev je pogosto odhajal praznih rok. Nekdo, ki je odraščal z temi odzivi, sedaj le redko koga prosi za pomoč ali podporo, ker se močno boji zavrnitve. Otrok, ki je odraščal brez posebnega zavedanja svojih čustev ali kako le te integrirati v svoje življenje, sedaj kot odrasel težko ve, kaj želi, kaj čuti ali kaj potrebuje. Lahko se tudi sprašuje, ali je sploh pomemben.
18 napačnih predpostavk ljudi s čustvenim zanemarjanjem v otroštvu
1. Ne potrebujem nobene pomoči.
2. Karkoli hočejo drugi, mi je v redu.
3. Nimam kaj za povedati.
4. Nič ne čutim.
5. Len sem.
6. Nima smisla.
7. Nič ne potrebujem.
8. Meni je vseeno.
9. Ne potrebujem nikogar.
10. To je moja krivda.
11. Moji občutki niso pomembni.
12. To lahko naredim sam.
13. Lahko prenesem.
14. Nisem tako pameten/privlačen/sposoben kot drugi ljudje.
15. Ne sodim nikamor.
16. Moral bi biti samo srečen.
17. Moral bi se nehati počutiti tako.
18. Ne vem, kaj hočem.
Vse te izjave imajo korenine v otroštvu, nobena od njih pa ni realistična ali koristna.
Kaj narediti, če ste zaznali, da ste bili deležni čustvenega zanemarjanja v otroštvu?
Prvi korak je, da posameznik pogleda vase in se začne poslušati. Z poslušanjem lastnih besed, občutkov in misli, se namreč začnemo zavedati, kaj v resnici čutimo do sebe in svojega življenja. Posameznik, ki je bil deležen čustvenega zanemarjanja bo videl, kako ta pojav izkrivlja njegov objektiv, skozi katerega gleda nase in na svet, in ko enkrat doseže to zavedanje, se lahko začne tudi spreminjati. Vzorci iz preteklosti namreč izgubljajo svojo moč, ko se jih začnemo zavedati in predelovati. S tem si podarimo tudi priložnost, da se lahko začnemo obravnavati drugače, da se lahko začnemo ceniti in skrbeti za svoja čustva ter ustvarjati nove čustvene veščine.
Povzeto po:
– Webb, J. (2013). RUNNING ON EMPTY: Overcome Your Childhood Emotional Neglect.
– Webb, J. (2022). 18 False Beliefs of People Raised With Emotional Neglect.