Zakaj pravimo, da je pes terapevtska žival?
Velikokrat smo že slišali misel, ki pravi, da ima najboljši terapevt dlako in štiri tačke ali pa, da je pes najboljši človekov prijatelj. Kar priča o tem, da lahko človek in pes ustvarita neverjetno vez in povezanost, ki ima pozitiven učinek tako na človeka kakor na psa.
Že nasploh hišni ljubljenčki prinašajo veliko koristi za naše zdravje. Žival lahko poveča naše dnevno gibanje in druženje. Redno gibanje ali igranje s hišnimi ljubljenčki lahko zniža krvni tlak, raven holesterola, trigliceridov, kortizola, poviša pa se raven oksitocina. Ko se lastniki ukvarjajo s svojimi psi, se sprošča oksitocin, znan tudi kot hormon ljubezni in socialnega povezovanja. Interakcija, ki vključuje prijeten stik, sproža oksitocin tudi pri psu in ga pomirja. Oksitocin pri psu pa poveča tudi strmenje v človeka. Prav iz vidika sproščanja oksitocina, hišni ljubljenčki pomagajo ljudem pri soočanju z osamljenostjo in depresijo. Vendar je tukaj potrebno poudariti, da vsaka žival zahteva ustrezno skrb in nego, h kateri smo zavezani na dolgi rok. Določene živali zahtevajo tudi določeno vzgojo in socializacijo, za katero smo odgovorni mi lastniki, da bo vez med človekom in živaljo čim manj stresna. Nekatere živali zahtevajo več našega časa za socializacijo, vzgojo in gibanje, nekatere manj. Na primer pes potrebuje več vzgoje in socializacije kot morda hišni zajček. Zato je potreben dober premislek še preden se odločimo za hišnega ljubljenčka, katera je tista žival, ki je primerna za nas in naš življenjski stil.
Hišni ljubljenčki torej blagodejno vplivajo na naše počutje. Dandanes pa živali vse bolj vključujejo tudi v terapevtske namene. Terapevtski potencial živali je bil prvič prepoznan v 19. stoletju, ko je Florence Nightingale, utemeljiteljica sodobne zdravstvene nege, prišla do pomembnih odkritij na področju terapije s pomočjo živali. Opazila je, da majhni hišni ljubljenčki pomagajo zmanjšati anksioznost pri otrocih in odraslih, ki so živeli v psihiatričnih ustanovah in je v svoji knjigi Notes on Nursing zapisala, da druženje z majhnimi živalmi pomaga pri okrevanju pacientov. Kasneje je terapija s pomočjo živali postala zdravilo za anksioznost in način sprostitve. V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je Sigmund Freud, najbolj znan kot »oče psihoanalize«, postal zagovornik terapije s pomočjo živali, ko je med svojimi psihoterapevtskimi seansami začel uporabljati svojega najljubšega psa Jofija. Freud je verjel, da imajo psi poseben čut in menil, da lahko Jofi signalizira pacientovo stopnjo napetosti s tem, kako blizu je bil pes pacientu. Če je Jofi ostal tik ob pacientu, naj bi bil relativno brez napetosti, če pa je ostal na drugem koncu sobe, naj bi bil pacient zelo napet. Freud je Jofija uporabljal tudi za lažjo komunikacijo s svojimi pacienti. Ugotovil je, da se je veliko pacientov sprva počutilo bolj udobno, ko so govorili prek Jofija in da je ta interakcija prav tako služila kot odskočna deska pri vzpostavljanju povezanosti med njim in pacienti. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Boris Levinson, cenjen otroški psihoterapevt, po naključju odkril, da je neverbalni 9-letni deček začel komunicirati, ko je Levinsonov pes Jingles sedel z njimi med psihoterapevtskimi seansami. Nadaljeval je z opazovanjem podobnih rezultatov pri drugih otrocih, ki so imeli težave s sporazumevanjem. Na podlagi svojih skupnih izkušenj je Levinson predstavil prispevek na srečanju Ameriškega psihološkega združenja, vendar ga niso jemali resno, dokler Freudove izkušnje z Jofijem niso prišle na dan. Levinson je nadaljeval z pisanjem knjige Pet-Oriented Child Psychotherapy in postal znan kot »oče terapije s pomočjo živali«.
Danes poznamo izučene terapevtske pse, ki obiskujejo različne institucije, kot so šole, bolnišnice, rehabilitacijske centre, domove za ostarele itn. Njihov namen je ponuditi podporo ali vplivati na izboljšanje socialnega, čustvenega, fizičnega ali kognitivnega delovanja bolnikov, otrok, ostarelih… Prav tako pa nekateri terapevti vključujejo terapevtske pse v lastne terapevtske prakse. Prisotnost psa na terapiji lahko osebo popelje na novo raven okrevanja. Bližina psa lahko človeka pomiri in ustvari skrbno in ljubečo vez, kar lahko olajša terapijo in pot zdravljenja. Psi so ne obsojajoča in ljubeča bitja, ki nudijo občutek udobja in varnosti. Pri ljubiteljih živali lahko prisotnost terapevtskega psa prebije led v terapiji, zniža raven anksioznosti in zmanjša bolečino ob predelavi travmatičnih izkušenj. Psi pomagajo tudi pri soočanju z žalovanjem zaradi naravnih nesreč ali travmatičnih dogodkov. Dandanes je dobro znano, da terapevtski psi pomagajo otrokom pri premagovanju govornih in čustvenih motenj. Prav tako so lahko posebej učinkoviti v terapiji z avtisti. Vsekakor pa terapija s pomočjo živali ni za vsakogar. Nekateri ljudje ne marajo živali in je to stališče potrebno upoštevati. Spet drugi se spopadajo s strahovi pred živalmi. Potem so še tukaj alergije, kjer je delo z živalmi onemogočeno. V vseh teh primerih je klienta potrebno slišati, upoštevati njegove potrebe in sprejeti brez obsojanja.
Psi tako niso samo naši najboljši prijatelji, ampak so lahko tudi terapevti in postanejo zdravilni spremljevalci ljudi! 🙂
VIRI:
– Ernst, Lorrainse. 2014. Animal-Assisted Therapy: An Exploration of Its History, Healing Benefits, and How Skilled Nursing Facilities Can Set Up Programs.
– Petersson, Maria, et al. 2017. Oxytocin and Cortisol Levels in Dog Owners and Their Dogs Are Associated with Behavioral Patterns: An Exploratory Study.