Trije tipi meja

Namen meja je zaščititi naše vrednote in tisto, kar je za nas pomembno. Meje ščitijo naše vrednote na način, da zavestno omejujemo, kako porabimo vire (kot so čas, energija in čustva), da slednje uporabimo za tisto, kar nam je res pomembno. Pri mejah gre tudi za omejitve, s katerimi drugim povemo, kako želimo, da z nami ravnajo in za kaj je vsak odgovoren.

Naše meje se začnejo oblikovati že v otroštvu. Otrok meje ponotranji v primarnem družinskem sistemu in jih kasneje prenese v odraslo dobo. Poznamo tudi t.i. družinske meje, ki definirajo kdo je odgovoren za kaj, kako starši in otroci komunicirajo in kakšen je odnos družine do zunanjega sveta.

Pri postavljanju meja se lahko pojavijo tudi težave, ki se kažejo na način, da se oseba težko zaščiti, kadar je to potrebno, drugemu težko reče ne, ima težave z zaupanjem ali pa se pogosto počuti zamerljivo. Vse to so lahko znaki težav z mejami. Meje, ki so preveč popustljive ali pa prestroge pogosto vodijo do težav na osebni ravni, v odnosih, pa tudi širše v različnih sistemih (družina, služba itn.).

Teoretik in ustanovitelj strukturne družinske terapije Salvador Minuchin, je opredelil tri vrste meja: razpršene (šibke), rigidne (toge), fleksibilne (jasne).

Kakšni so znaki šibkih meja?

Ljudje z šibkimi mejami težko rečejo ne zahtevam ali prošnjam drugih ljudi. Za te ljudi je značilno, da so zelo odvisni od mnenj drugih in so preveč vpleteni v težave drugih. Pogosto se soočajo z strahovi pred zavrnitvijo in strahovi pred kritiko, če ljudem ne dajo tistega, kar si drugi želijo. Ker nimajo postavljenih mej so pogosto prezaposleni, poročajo o preobremenjenosti in utrujenosti. Velikokrat se soočajo z izgorelostjo, mobingom, lahko so žrtve zlorab. Ne spregovorijo, ko slabo ravnajo z njimi oziroma slabo ravnanje težje prepoznavajo. Pogosto je strah tisti, ki jim preprečuje, da bi postavili meje. Zaradi teh strahov težko uveljavljajo svoje potrebe, ostanejo pasivni, se strinjajo s tem, kar si drugi želijo ali potrebujejo in jih poskušajo osrečiti, da bi se izognili neprijetnim občutkom. Pogosto tudi sprejemajo krivdo za stvari, ki jih niso storili ali pa za tisto, kar niso mogli nadzorovati. Prav tako pogosto sprejemajo odgovornosti, ki niso njihove, ker ne vedo, kje se lastne odgovornosti končajo in kje se druge začnejo. Na primer, nekdo s šibkimi mejami lahko prevzame odgovornost za površno delo svojih sodelavcev. Šibke meje najdemo tudi v družinskih sistemih. Gre za meje, ki niso bile nikoli jasno postavljene. Najdemo jih v preveč vpletenih družinah, kjer je meja med starši in otroki zabrisana. Starši se tako obnašajo kot prijatelji svojih otrok.

Kakšni so znaki rigidnih meja?

Rigidne meje ustvarjajo preveč razdalje v odnosih. Te osebe so zelo zaprte, imajo postavljen močan zid ob katerem se sicer počutijo varno, vendar pa ta zid preprečuje bližino, zato oseba postane izolirana in nepovezana. Ti ljudje lahko tudi hitro izločijo druge iz svojega življenja in ne verjamejo v drugo priložnost. Če jih nekdo prizadene, ne želijo sprejeti opravičila ali sprave. Pogosto imajo stroga pravila o tem, kaj bodo počeli in kdaj bodo to počeli. Ljudje z rigidnimi mejami držijo druge na distanci in se na tak način izogibajo občutku zavrnitve. Pogosto se soočajo z občutki depresije. Veliko bolj se izogibajo intimnosti ali bližini z drugimi, so bolj odmaknjeni in zelo zasebni, odnosi so posledično površinski. Težko zaupajo ljudem in neradi delijo kaj osebnega o sebi. To ustvarja bodisi odnose, ki ne postanejo globoki, bodisi odnose, ki so enostranski, kjer oseba z rigidnimi mejami služi kot zaupnik, svetovalec ali terapevt nekomu, ki pretirano govori o sebi in svojih težavah. Ljudje z rigidnimi mejami so lahko zelo občutljivi na kritiko, pogosto stvari jemljejo zelo osebno. Zaščitijo se na tak način, da ljudi držijo na razdalji in ne delijo preveč svojih misli ali občutkov. Rigidne meje se v družinskem sistemu kažejo v zaprtih družinah, kje je malo spoštovanja do individualnih razlik pri članih družine. Te družine ne sprejemajo novih informacij v svoj sistem. Otrokov glas ni upoštevan ali slišan.

Ljudje, ki se soočajo s težavami v postavljanju mej, pogosto prehajajo med šibkimi in rigidnimi mejami, ne najdejo pa tiste srednje poti, ki ni pretirano stroga ali šibka, temveč fleksibilna.

Kaj pa fleksibilne meje?

Za ljudi z fleksibilnimi mejami je značilno, da lahko postavijo meje v odnosih in zaščitijo tisto, kar jim je pomembno. Ti ljudje poznajo svoje osebne potrebe in vrednote, te potrebe lahko sporočijo drugim, so odločni in cenijo lastno mnenje. Meje drugih ljudi znajo spoštovati. Zdrave meje so tudi prilagodljive, kar pomeni, da jih ljudje lahko zrahljajo, kadar je to varno. Na tak način lahko oblikujejo pomembne odnose, kjer se počutijo razumljene, sprejete in cenjene. V družinskem sistemu fleksibilne meje dajejo avtoriteto staršem, otrokom pa omogočajo, da se razvijajo tako, kot je primerno njihovi starosti. Starši kot avtoriteta na spoštljiv način otroku postavljajo jasne meje. Prav tako se lahko posameznik znotraj takšnega sistema izraža in razvija svojo individualnost. Jasne in fleksibilne meje dajejo otroku varnost in strukturo ter ga zaščitijo pred nevarnostjo in pred škodljivimi stvarmi.

Postavljanje fleksibilnih meja zavzema pomemben vidik našega življenja. Učinkovito postavljanje meja ne vodi le do bolj zdravih in srečnejših odnosov z drugimi, brez zamere in strahu, temveč tudi do bolj pozitivnega počutja in duševnega zdravja.

VIRI:

– Martin, Sharon. (2020). Are Your Boundaries Too Weak or Too Rigid? – PsychCentral.com.