POT POGUMA

Terapevtski učinki živali

admin — Thu, 20 Oct 2022 11:18:19 +0000

Zakaj pravimo, da je pes terapevtska žival?

Velikokrat smo že slišali misel, ki pravi, da ima najboljši terapevt dlako in štiri tačke ali pa, da je pes najboljši človekov prijatelj. Kar priča o tem, da lahko človek in pes ustvarita neverjetno vez in povezanost, ki ima pozitiven učinek tako na človeka kakor na psa.

Že nasploh hišni ljubljenčki prinašajo veliko koristi za naše zdravje. Žival lahko poveča naše dnevno gibanje in druženje. Redno gibanje ali igranje s hišnimi ljubljenčki lahko zniža krvni tlak, raven holesterola, trigliceridov, kortizola, poviša pa se raven oksitocina. Ko se lastniki ukvarjajo s svojimi psi, se sprošča oksitocin, znan tudi kot hormon ljubezni in socialnega povezovanja. Interakcija, ki vključuje prijeten stik, sproža oksitocin tudi pri psu in ga pomirja. Oksitocin pri psu pa poveča tudi strmenje v človeka. Prav iz vidika sproščanja oksitocina, hišni ljubljenčki pomagajo ljudem pri soočanju z osamljenostjo in depresijo. Vendar je tukaj potrebno poudariti, da vsaka žival zahteva ustrezno skrb in nego, h kateri smo zavezani na dolgi rok. Določene živali zahtevajo tudi določeno vzgojo in socializacijo, za katero smo odgovorni mi lastniki, da bo vez med človekom in živaljo čim manj stresna. Nekatere živali zahtevajo več našega časa za socializacijo, vzgojo in gibanje, nekatere manj. Na primer pes potrebuje več vzgoje in socializacije kot morda hišni zajček. Zato je potreben dober premislek še preden se odločimo za hišnega ljubljenčka, katera je tista žival, ki je primerna za nas in naš življenjski stil.

Hišni ljubljenčki torej blagodejno vplivajo na naše počutje. Dandanes pa živali vse bolj vključujejo tudi v terapevtske namene. Terapevtski potencial živali je bil prvič prepoznan v 19. stoletju, ko je Florence Nightingale, utemeljiteljica sodobne zdravstvene nege, prišla do pomembnih odkritij na področju terapije s pomočjo živali. Opazila je, da majhni hišni ljubljenčki pomagajo zmanjšati anksioznost pri otrocih in odraslih, ki so živeli v psihiatričnih ustanovah in je v svoji knjigi Notes on Nursing zapisala, da druženje z majhnimi živalmi pomaga pri okrevanju pacientov. Kasneje je terapija s pomočjo živali postala zdravilo za anksioznost in način sprostitve. V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je Sigmund Freud, najbolj znan kot »oče psihoanalize«, postal zagovornik terapije s pomočjo živali, ko je med svojimi psihoterapevtskimi seansami začel uporabljati svojega najljubšega psa Jofija. Freud je verjel, da imajo psi poseben čut in menil, da lahko Jofi signalizira pacientovo stopnjo napetosti s tem, kako blizu je bil pes pacientu. Če je Jofi ostal tik ob pacientu, naj bi bil relativno brez napetosti, če pa je ostal na drugem koncu sobe, naj bi bil pacient zelo napet. Freud je Jofija uporabljal tudi za lažjo komunikacijo s svojimi pacienti. Ugotovil je, da se je veliko pacientov sprva počutilo bolj udobno, ko so govorili prek Jofija in da je ta interakcija prav tako služila kot odskočna deska pri vzpostavljanju povezanosti med njim in pacienti. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Boris Levinson, cenjen otroški psihoterapevt, po naključju odkril, da je neverbalni 9-letni deček začel komunicirati, ko je Levinsonov pes Jingles sedel z njimi med psihoterapevtskimi seansami. Nadaljeval je z opazovanjem podobnih rezultatov pri drugih otrocih, ki so imeli težave s sporazumevanjem. Na podlagi svojih skupnih izkušenj je Levinson predstavil prispevek na srečanju Ameriškega psihološkega združenja, vendar ga niso jemali resno, dokler Freudove izkušnje z Jofijem niso prišle na dan. Levinson je nadaljeval z pisanjem knjige Pet-Oriented Child Psychotherapy in postal znan kot »oče terapije s pomočjo živali«.

Danes poznamo izučene terapevtske pse, ki obiskujejo različne institucije, kot so šole, bolnišnice, rehabilitacijske centre, domove za ostarele itn. Njihov namen je ponuditi podporo ali vplivati na izboljšanje socialnega, čustvenega, fizičnega ali kognitivnega delovanja bolnikov, otrok, ostarelih… Prav tako pa nekateri terapevti vključujejo terapevtske pse v lastne terapevtske prakse. Prisotnost psa na terapiji lahko osebo popelje na novo raven okrevanja. Bližina psa lahko človeka pomiri in ustvari skrbno in ljubečo vez, kar lahko olajša terapijo in pot zdravljenja. Psi so ne obsojajoča in ljubeča bitja, ki nudijo občutek udobja in varnosti. Pri ljubiteljih živali lahko prisotnost terapevtskega psa prebije led v terapiji, zniža raven anksioznosti in zmanjša bolečino ob predelavi travmatičnih izkušenj. Psi pomagajo tudi pri soočanju z žalovanjem zaradi naravnih nesreč ali travmatičnih dogodkov. Dandanes je dobro znano, da terapevtski psi pomagajo otrokom pri premagovanju govornih in čustvenih motenj. Prav tako so lahko posebej učinkoviti v terapiji z avtisti. Vsekakor pa terapija s pomočjo živali ni za vsakogar. Nekateri ljudje ne marajo živali in je to stališče potrebno upoštevati. Spet drugi se spopadajo s strahovi pred živalmi. Potem so še tukaj alergije, kjer je delo z živalmi onemogočeno. V vseh teh primerih je klienta potrebno slišati, upoštevati njegove potrebe in sprejeti brez obsojanja.

Psi tako niso samo naši najboljši prijatelji, ampak so lahko tudi terapevti in postanejo zdravilni spremljevalci ljudi!

VIRI:

– Ernst, Lorrainse. 2014. Animal-Assisted Therapy: An Exploration of Its History, Healing Benefits, and How Skilled Nursing Facilities Can Set Up Programs.

– Petersson, Maria, et al. 2017. Oxytocin and Cortisol Levels in Dog Owners and Their Dogs Are Associated with Behavioral Patterns: An Exploratory Study.

The post Terapevtski učinki živali appeared first on POT POGUMA.

Trije tipi meja

admin — Mon, 08 Aug 2022 07:59:34 +0000

Trije tipi osebnih meja

Uredila: Katja Maksić

Namen meja je zaščititi naše vrednote in tisto, kar je za nas pomembno. Meje ščitijo naše vrednote na način, da zavestno omejujemo, kako porabimo vire (kot so čas, energija in čustva), da slednje uporabimo za tisto, kar nam je res pomembno. Pri mejah gre tudi za omejitve, s katerimi drugim povemo, kako želimo, da z nami ravnajo in za kaj je vsak odgovoren.

Naše meje se začnejo oblikovati že v otroštvu. Otrok meje ponotranji v primarnem družinskem sistemu in jih kasneje prenese v odraslo dobo. Poznamo tudi t.i. družinske meje, ki definirajo kdo je odgovoren za kaj, kako starši in otroci komunicirajo in kakšen je odnos družine do zunanjega sveta.

Pri postavljanju meja se lahko pojavijo tudi težave, ki se kažejo na način, da se oseba težko zaščiti, kadar je to potrebno, drugemu težko reče ne, ima težave z zaupanjem ali pa se pogosto počuti zamerljivo. Vse to so lahko znaki težav z mejami. Meje, ki so preveč popustljive ali pa prestroge pogosto vodijo do težav na osebni ravni, v odnosih, pa tudi širše v različnih sistemih (družina, služba itn.).

Teoretik in ustanovitelj strukturne družinske terapije Salvador Minuchin, je opredelil tri vrste meja: razpršene (šibke), rigidne (toge), fleksibilne (jasne).

Kakšni so znaki šibkih meja?

Ljudje z šibkimi mejami težko rečejo ne zahtevam ali prošnjam drugih ljudi. Za te ljudi je značilno, da so zelo odvisni od mnenj drugih in so preveč vpleteni v težave drugih. Pogosto se soočajo z strahovi pred zavrnitvijo in strahovi pred kritiko, če ljudem ne dajo tistega, kar si drugi želijo. Ker nimajo postavljenih mej so pogosto prezaposleni, poročajo o preobremenjenosti in utrujenosti. Velikokrat se soočajo z izgorelostjo, mobingom, lahko so žrtve zlorab. Ne spregovorijo, ko slabo ravnajo z njimi oziroma slabo ravnanje težje prepoznavajo. Pogosto je strah tisti, ki jim preprečuje, da bi postavili meje. Zaradi teh strahov težko uveljavljajo svoje potrebe, ostanejo pasivni, se strinjajo s tem, kar si drugi želijo ali potrebujejo in jih poskušajo osrečiti, da bi se izognili neprijetnim občutkom. Pogosto tudi sprejemajo krivdo za stvari, ki jih niso storili ali pa za tisto, kar niso mogli nadzorovati. Prav tako pogosto sprejemajo odgovornosti, ki niso njihove, ker ne vedo, kje se lastne odgovornosti končajo in kje se druge začnejo. Na primer, nekdo s šibkimi mejami lahko prevzame odgovornost za površno delo svojih sodelavcev. Šibke meje najdemo tudi v družinskih sistemih. Gre za meje, ki niso bile nikoli jasno postavljene. Najdemo jih v preveč vpletenih družinah, kjer je meja med starši in otroki zabrisana. Starši se tako obnašajo kot prijatelji svojih otrok.

Kakšni so znaki rigidnih meja?

Rigidne meje ustvarjajo preveč razdalje v odnosih. Te osebe so zelo zaprte, imajo postavljen močan zid ob katerem se sicer počutijo varno, vendar pa ta zid preprečuje bližino, zato oseba postane izolirana in nepovezana. Ti ljudje lahko tudi hitro izločijo druge iz svojega življenja in ne verjamejo v drugo priložnost. Če jih nekdo prizadene, ne želijo sprejeti opravičila ali sprave. Pogosto imajo stroga pravila o tem, kaj bodo počeli in kdaj bodo to počeli. Ljudje z rigidnimi mejami držijo druge na distanci in se na tak način izogibajo občutku zavrnitve. Pogosto se soočajo z občutki depresije. Veliko bolj se izogibajo intimnosti ali bližini z drugimi, so bolj odmaknjeni in zelo zasebni, odnosi so posledično površinski. Težko zaupajo ljudem in neradi delijo kaj osebnega o sebi. To ustvarja bodisi odnose, ki ne postanejo globoki, bodisi odnose, ki so enostranski, kjer oseba z rigidnimi mejami služi kot zaupnik, svetovalec ali terapevt nekomu, ki pretirano govori o sebi in svojih težavah. Ljudje z rigidnimi mejami so lahko zelo občutljivi na kritiko, pogosto stvari jemljejo zelo osebno. Zaščitijo se na tak način, da ljudi držijo na razdalji in ne delijo preveč svojih misli ali občutkov. Rigidne meje se v družinskem sistemu kažejo v zaprtih družinah, kje je malo spoštovanja do individualnih razlik pri članih družine. Te družine ne sprejemajo novih informacij v svoj sistem. Otrokov glas ni upoštevan ali slišan.

Ljudje, ki se soočajo s težavami v postavljanju mej, pogosto prehajajo med šibkimi in rigidnimi mejami, ne najdejo pa tiste srednje poti, ki ni pretirano stroga ali šibka, temveč fleksibilna.

Kaj pa fleksibilne meje?

Za ljudi z fleksibilnimi mejami je značilno, da lahko postavijo meje v odnosih in zaščitijo tisto, kar jim je pomembno. Ti ljudje poznajo svoje osebne potrebe in vrednote, te potrebe lahko sporočijo drugim, so odločni in cenijo lastno mnenje. Meje drugih ljudi znajo spoštovati. Zdrave meje so tudi prilagodljive, kar pomeni, da jih ljudje lahko zrahljajo, kadar je to varno. Na tak način lahko oblikujejo pomembne odnose, kjer se počutijo razumljene, sprejete in cenjene. V družinskem sistemu fleksibilne meje dajejo avtoriteto staršem, otrokom pa omogočajo, da se razvijajo tako, kot je primerno njihovi starosti. Starši kot avtoriteta na spoštljiv način otroku postavljajo jasne meje. Prav tako se lahko posameznik znotraj takšnega sistema izraža in razvija svojo individualnost. Jasne in fleksibilne meje dajejo otroku varnost in strukturo ter ga zaščitijo pred nevarnostjo in pred škodljivimi stvarmi.

Postavljanje fleksibilnih meja zavzema pomemben vidik našega življenja. Učinkovito postavljanje meja ne vodi le do bolj zdravih in srečnejših odnosov z drugimi, brez zamere in strahu, temveč tudi do bolj pozitivnega počutja in duševnega zdravja.

VIRI:

– Martin, Sharon. (2020). Are Your Boundaries Too Weak or Too Rigid? – PsychCentral.com.

The post Trije tipi meja appeared first on POT POGUMA.

Visoko senzitivni ljudje

admin — Wed, 15 Jun 2022 10:55:15 +0000

Lastnosti visoko senzitivnih oseb

Uredila: Katja Maksić

Visoka senzitivnost ni duševna motnja, temveč je opredeljena kot prirojena osebnostna lastnost, za katero je značilen bolj občutljiv živčni sistem in bolj kompleksno notranje življenje, v primerjavi z ostalimi ljudmi. Biološko gledano zelo senzitivni ljudje zaznajo več dražljajev znotraj in okoli sebe – kot so bolečina, lakota, svetloba in hrup. Študije so pokazale, da so možgani bolj aktivni na področjih povezanih s pozornostjo, čustvi, načrtovanjem dejanj, sprejemanjem odločitev in močnimi notranjimi izkušnjami. Visoka senzitivnost ni sinonim za introvertnost, približno 30 % visoko senzitivnih ljudi se identificira kot ekstrovertne.

Ocenjuje se, da naj bi bilo na svetu približno 15 – 20 % visoko senzitivnih ljudi. Visoka senzitivnost zajema čustveno, fizično in senzorično občutljivost. Ti ljudje so občutljivi na svetle luči, močne vonjave, grobe tkanine ali hrup. Prav tako pa je lahko za njih izredno moteče spremljanje televizijske vsebine, npr. z nasilnimi dejanji in se tega tudi smiselno izogibajo. Zaradi visoke senzitivnosti in intenzivnega procesiranja so visoko senzitivni ljudje bolj podvrženi stresu, kar lahko vodi tudi v spiralno pretirano razmišljanje in večjo izčrpanost. Ponavadi se ti ljudje močneje odzovejo na situacije in potrebujejo več časa za procesiranje informacij.

Visoko senzitivni ljudje imajo bolj razvito ustvarjalno plat, prav tako imajo bogat notranji svet in vzpostavljajo močne odnose. Ponavadi stremijo k iskanju užitkov v umetnosti in odnosih, so inovativni in zavzeti za pravičnost. Visoko senzitivni ljudje so tudi veliki empati. Raziskave kažejo, da imajo ti ljudje bolj aktivne zrcalne nevrone, ki so odgovorni za razumevanje čustev drugih. Ta čustvena inteligenca in empatija sta jim v pomoč pri komunikaciji, reševanju konfliktov in navdihovanju drugih.

Če je bila visoka senzitivnost prepoznana v otroštvu in je oseba dobila podporo okolice in sprejemanje prirojenih lastnostih, se kasneje v odraslosti večje težave zaradi visoke senzitivnosti ne pojavljajo. Še več, če ti ljudje znajo svoje darove pravilno usmerjati, so bolj uspešni na področju socialnih kompetenc v primerjavi z ostalimi. V kolikor pa visoka senzitivnost v otroštvu ni bila sprejemljiva in je otrok odraščal z občutkom, da z njim nekaj ni v redu ali pa je odraščal v bolj stresnem okolju, se v otroštvu in kasneje v odraslosti pri teh osebah kaže večja verjetnost za pojav depresije, anksioznih motenj, izgorelosti in drugih duševnih bolezni. V teh primerih je priporočena vključitev v individualno ali skupinsko terapijo. Prav tako lahko terapija pripomore pridobiti orodja, ki so v pomoč v trenutkih večje čustvene intenzivnosti.

VIRI:

– Aronson, E. 2020. The Highly Sensitive Person. The Citadel.

– Phillips, L. 2019. Finding strength in sensitivity. Counseling Today.

– Wilding, M. 2021. 14 Traits of Highly Sensitive People. Psychology Today.

The post Visoko senzitivni ljudje appeared first on POT POGUMA.

Čustveno zanemarjenje

admin — Fri, 22 Apr 2022 18:31:08 +0000

Čustveno zanemarjanje v otroštvu in njegov vpliv na odraslost

Za čustveno srečo in zdravje ni potrebno odraščati v popolni družini, ampak v “dovolj dobri.” Leta 1953 je D.W. Winnicott prvič predstavil koncept “dovolj dobre matere” v prelomni knjigi z naslovom Playing and Reality. Te besede so močno vplivale na področje psihologije in duševnega zdravja. Njegov osnovni koncept je bil, da ne potrebujemo popolnih staršev, da bi bili v redu. Imeti moramo le “dovolj dobre” starše. Nova raziskava Susan Woodhouse iz leta 2019 je pokazala, da se mora starš oziroma skrbnik vsaj 50 odstotkov časa primerno odzivati in truditi, da je “dovolj dober” starš.

Ta prispevek je namenjen ozaveščanju čustvenega zanemarjanja. Čustveno zanemarjanje je pogost pojav, ki vsak dan prizadene otroke različnih družin. Pojav je sam po sebi zelo neviden in ga je težko prepoznati, zato zlahka prehaja iz generacije v generacijo. Ustavimo pa ga lahko samo z ozaveščanjem in zavedanjem. Prispevek je povzet po članku in knjigi Running on Empty, avtorice in psihologinje Jonice Webb, ki je v svojem delu razsežno definirala in opisala pojav čustvenega zanemarjenja.

Kaj je čustveno zanemarjanje?

Pri čustvenem zanemarjanju posledice niso vidne na oko. Otroci, ki odraščajo s tem pojavom, so lahko deležni odlične fizične oskrbe. Mnogi prihajajo iz idealnih družin. Pa vendar ti ljudje trpijo v tišini in ne vedo zakaj. Čustveno zanemarjanje v otroštvu je močan in boleč proces, ki za seboj pušča neizbrisen pečat pri otrocih. Ti otroci lahko v odraslosti trpijo zaradi posledic, vendar se ob tem ne bodo spomnili, kako in kdaj je to pustilo pečat v njihovem življenju. Čustveno zanemarjanje v otroštvu se lahko zgodi, kadar starši ne opazijo ali se dovolj ne odzivajo na otrokova čustva ter čustvene potrebe v fazi vzgoje. Otrokova čustva tako ostanejo neopažena, še posebej pa starši svojega otroka ne sprašujejo o njihovih občutkih. Pri tem ni nujno, da so se ti čustveni neuspehi dogajali vsakodnevno. Dovolj je že to, da so se zgodili tolikokrat, da so pri otroku pustili pečat.

Življenjski slogi čustveno zanemarjenih družin se lahko zelo razlikujejo. Starši so morda bili topli ali hladni, ljubeči ali jezni ali celo depresivni. Lahko je šlo za odraščanje v enostarševskem ali dvostarševskem gospodinjstvu. Družina je morda vključevala stare starše ali druge razširjene družinske člane. Toda v mnogih pogledih struktura družine sploh ni pomembna. Pomembno je, da starši niso dovolj priznali ali potrdili otrokovih občutkov.

Kako se pojav kaže v odraslosti?

Poglejmo si deset pogostih težav, s katerimi se soočajo ljudje, ki so odraščali s čustvenim zanemarjanjem v otroštvu.

1. Občutki praznine

2. Strah pred odvisnostjo od ljudi oziroma protiodvisnost (izogibanje odnosom)

3. Pomanjkljivo samospoznavanje in nerealno samoocenjevanje

4. Pomanjkljivo sočutje do sebe in veliko več sočutja do drugih

5. Nagnjenost k krivdi in sramu

6. V sebe usmerjena jeza in samoobtoževanje

7. Globok občutek pomanjkljivosti ali drugačnosti

8. Težave pri skrbi zase

9. Težave s samodisciplino

10. Težave pri razumevanju delovanja čustev na splošno

Ljudje, ki so odraščali s starši, ki so ignorirali njihova čustva, verjamejo, da čustva niso dobrodošla v njihovem domu. Ti odrasli kasneje opisujejo, da občutijo praznino, kot da nimajo kril ali kot da nekaj manjka v njihovem življenju. Širše gledano gre za občutek globoke pomanjkljivosti.

Otrok, ki je hodil k staršem po podporo in potrditev, je doživljal zavrnitve in ob tem ostajal sam. Od staršev je pogosto odhajal praznih rok. Nekdo, ki je odraščal z temi odzivi, sedaj le redko koga prosi za pomoč ali podporo, ker se močno boji zavrnitve. Otrok, ki je odraščal brez posebnega zavedanja svojih čustev ali kako le te integrirati v svoje življenje, sedaj kot odrasel težko ve, kaj želi, kaj čuti ali kaj potrebuje. Lahko se tudi sprašuje, ali je sploh pomemben.

18 napačnih predpostavk ljudi s čustvenim zanemarjanjem v otroštvu

1. Ne potrebujem nobene pomoči.

2. Karkoli hočejo drugi, mi je v redu.

3. Nimam kaj za povedati.

4. Nič ne čutim.

5. Len sem.

6. Nima smisla.

7. Nič ne potrebujem.

8. Meni je vseeno.

9. Ne potrebujem nikogar.

10. To je moja krivda.

11. Moji občutki niso pomembni.

12. To lahko naredim sam.

13. Lahko prenesem.

14. Nisem tako pameten/privlačen/sposoben kot drugi ljudje.

15. Ne sodim nikamor.

16. Moral bi biti samo srečen.

17. Moral bi se nehati počutiti tako.

18. Ne vem, kaj hočem.

Vse te izjave imajo korenine v otroštvu, nobena od njih pa ni realistična ali koristna.

Kaj narediti, če ste zaznali, da ste bili deležni čustvenega zanemarjanja v otroštvu?

Prvi korak je, da posameznik pogleda vase in se začne poslušati. Z poslušanjem lastnih besed, občutkov in misli, se namreč začnemo zavedati, kaj v resnici čutimo do sebe in svojega življenja. Posameznik, ki je bil deležen čustvenega zanemarjanja bo videl, kako ta pojav izkrivlja njegov objektiv, skozi katerega gleda nase in na svet, in ko enkrat doseže to zavedanje, se lahko začne tudi spreminjati. Vzorci iz preteklosti namreč izgubljajo svojo moč, ko se jih začnemo zavedati in predelovati. S tem si podarimo tudi priložnost, da se lahko začnemo obravnavati drugače, da se lahko začnemo ceniti in skrbeti za svoja čustva ter ustvarjati nove čustvene veščine.

Povzeto po:

– Webb, J. (2013). RUNNING ON EMPTY: Overcome Your Childhood Emotional Neglect.

– Webb, J. (2022). 18 False Beliefs of People Raised With Emotional Neglect.

The post Čustveno zanemarjenje appeared first on POT POGUMA.

Strah

admin — Mon, 13 Dec 2021 16:14:52 +0000

Strah, tesnoba in generacijski prenos

Uredila: Katja Maksić

Dve vrsti strahu

Strahovi, ki nas spremljajo so lahko resnični, lahko pa so plod naših misli, zaskrbljenosti, tesnobe. Kadar smo resnično ogroženi, nam občutek strahu pomaga pri zaščiti. Gre za zdrav preživetveni mehanizem, ki pripravi telo, na beg ali boj. Ta vrsta strahu koristi našemu zdravju in v določenih trenutkih celo reši naše življenje. Strah, da nas kdo ne podre, ko prečkamo cesto, je upravičen in nam pomaga preživeti. Pri nagibu čez pečino se bomo zavedali, da nas samo en napačen korak lahko ubije. Včasih gre tudi za premišljen glas, ki se nam prebudi ob človeku in nam pravi, da se moramo zaščititi. Na drugi strani pa poznamo strah, ki se pojavi, kljub temu, da nismo izpostavljeni nevarnosti in zaradi katerega se lahko počutimo ujeti in tudi nezadovoljni. Ta strah nam preprečuje, da bi delali stvari, ki bi jih sicer radi počeli. Ta strah nam lahko povzroča veliko zaskrbljenosti in dodaten stres. Normalno in naravno je, da se ljudje želimo zaščititi pred neprijetnimi zadevami, zato se v tem primeru želimo znebiti strahu ali pa se mu vsaj čim bolj skušamo izogniti. Pa vendar nam tovrstno izogibanje dolgoročno ne prinese zadovoljstva. Strah je namreč še zmeraj tam, hkrati pa smo se oddaljili ali pa opustili željo po nečem, kar si želimo. Poglejmo primer.

Matej si želi napredovanja v službi. O tem se je že pogovarjal s svojim nadrejenim in izvedel, da je pogoj za napredovanje opravljena diploma. Mateju je ostal za opraviti še samo en izpit in zaključno delo oziroma diplomska naloga. Odkar se je nazadnje učil je minilo šest let. Že ob sami misli na to, da mora zadevo dokončati, postane nemiren in zaskrbljen: »Kako se bom pripravil na učenje? Ali so še moji zapiski sploh aktualni? Kaj če ne naredim izpita? Verjetno moram najprej poklicati profesorja in se pogovoriti o izpitu in gradivu? Kaj si bo profesor mislil o tem? Kaj pa, če me bodo nove odgovornosti pri delu presegale?« Pri Mateju sta se strah in zaskrbljenost razraščala. Nekaj časa se je mučil z razmišljanjem, nato se je potolažil, da se bo pozanimal o tem jutri ali pa pojutrišnjem, ko se bo počutil bolje. Ta rok je postopoma prelagal in se prepuščal zaskrbljenosti. Prepustil se je misli, da morda pa si tega napredovanja v službi ne zasluži.

Tesnoba, napadi panike in izogibanje

Strahovi, tesnoba in napadi panike lahko pripeljejo do izogibanja določenim situacijam. Če gre za izogibanje situaciji, ki ni nujno potrebna za naše življenje, ob izogibanju oseba ne bo čutila velike stiske in pomanjkanja zadovoljstva. Če oseba na primer občuti tesnobo ob vožnji z dvigalom in ima na voljo stopnice, bo izbrala slednje in v tej situaciji ne bo občutila stiske. V primeru, da je oseba doživela panični napad v trgovini z živili in je nakupovanje živil pomemben opravek v njenem življenju, pa lahko doživi veliko stisko ob naslednjem obisku trgovine.

Pri soočanju s strahovi, tesnobo in paničnimi napadi pomagajo vedenjsko kognitivne tehnike, kot so izpostavljanje, desenzitizacija, čuječnost… Čuječe izpostavljanje je na primer tehnika, ki bo pomagala, da posameznik ponovno vključi v svoje življenje dejavnosti, ki jih je zaradi strahov opustil. Pri čuječem izpostavljanju brez občutka strahu seveda ne bo šlo. Vendar bo zaradi postopnega izpostavljanja in regulacije postal strah obvladljiv. Prav tako pa bo zadovoljstvo ob določeni dejavnosti, primer obisku trgovine, postalo večje. V terapevtski obravnavi strahu, tesnobe in paničnih napadov pa pogledamo tudi globlje, torej kaj je tisto, kaj je morebiti pripeljalo do teh simptomov. Poglejmo nadaljevanje zgornjega primera.

Matej je sprejel odločitev, da se bo soočil s svojimi strahovi in poiskal strokovno pomoč. S pomočjo terapije je raziskal svoja občutja in pogledal tudi globlje. Spoznal je izvor svojega strahu in tesnobe. Tudi njegovi starši so se namreč soočali s tesnobo in zaskrbljenostjo. Starše je velikokrat skrbelo, kako bosta plačala račune, pa tudi kaj si bodo sosedje mislili o njih, mamo je nenehno skrbelo za očetovo zdravje… Matej je ugotovil, da je vzorec nenehnih skrbi doživljal že v otroštvu. Velikokrat ga je skrbelo za ocene, zmeraj se je trudil za najboljše ocene, ali bo med najboljšimi v razredu, kasneje ga je skrbelo ali bo zlat maturant, bo našel pravo punco… Lahko rečemo, da sta zaskrbljenost in tesnoba bili leči skozi kateri je Matejeva družina gledala na svet.

Perfekcionizem

Tudi perfekcionizem je lahko način, preko katerega se že v družinskem okolju oblikujeta zaskrbljenost in tesnoba. V takšnih družinah so vzpostavljeni zelo visoki standardi in zahteve ter stremenje za popolnostjo. Otrok med odraščanjem nenehno čuti, da se ga v vsaki situaciji ocenjuje in da ga starši nikoli povsem ne pohvalijo oziroma pohvalo otrok dobi le takrat, ko je njegovo vedenje za starše popolno. Osebo nato pri delu skrbi, da ni dovolj dobra, ne glede na kakovost dela, ki ga opravi.

Strahovi, ki niso nujno fobije

Nekateri občutki, ki so običajno opisani kot strahovi, niso strogo fobije, ampak ovire, ki omejujejo dejanja in odločitve ljudi, pogosto pa tudi preprečujejo napredek. Gre za strah pred neuspehom, strah pred uspehom, strah pred zavrnitvami ali strah pred zavzetostjo. Te občutke negotovosti, nevrednosti ali neodločnosti pogosto obravnavamo tudi v terapiji.

Podedovani strahovi

Veliko strahov, ki jih doživljamo tukaj in zdaj, lahko izvira iz otroških izkušenj. Lahko so posledica travm. Veliko strahov gre iz roda v rod. Te vzorce podzavestno prevzemamo od svojih staršev. Oni pa so jih od svojih staršev. Generacijski strahovi so lahko posledica travmatičnih dogodkov, kulturnih pretresov, vojn, holokavsta. Eden izmed strahov, ki se prenaša med generacijami, je pomanjkanje denarja. Primer tega so ljudje, ki so preživeli veliko depresijo in so se resnično bali revščine in lakote ali pa ljudje, ki so preživeli vojno, tam izgubili svoje premoženje, se soočali z lakoto, ta strah pa prenesli na svoje potomce, čeprav so ti kasneje imeli dovolj dobrin.

V terapiji skušamo ugotoviti kaj je koren človekovega strahu, saj lahko prav ta strah osvetli točko na kateri je potrebno delati. Tudi, če so strahovi generacijsko preneseni, se lahko oseba začne osvobajati preteklosti. Strah torej ni nujno tako slab – lahko osvetli tisto, čemur je potrebno nameniti pozornost in tisto, kar je potrebno zdraviti.

Viri:

O’Morain, P. (2017). Čuječnost za zaskrbljene.
Rankin, L. (2016). The Fear Cure: Cultivating Courage as Medicine for the Body, Mind, and Soul.

The post Strah appeared first on POT POGUMA.

Partnerski odnos

admin — Fri, 10 Sep 2021 16:13:30 +0000

Povezanost v odnosu

Uredila: Katja Maksić

Ljudje smo odnosna bitja. Rodimo se in odraščamo v odnosu ter jih nenehno vzpostavljamo. Pa naj bodo to družinski, prijateljski ali partnerski odnosi. Gradnjo odnosov obravnavamo kot temeljno človekovo potrebo. Odnose potrebujemo za preživetje. Če samo pogledamo v zgodnje obdobje otroka, dojenček potrebuje nenehno skrb in odzivnost svoje mame oziroma skrbnika. Potrebuje nego, hranjenje, tolažbo, igro… Ko začne otrok raziskovati svet, bo v stresnih situacijah potreboval vir umiritve. Ta vir na začetku predstavlja njegova mama oziroma skrbnik. Slednja bo otrokovo stisko zaznala, se uglasila nanj in stanje regulirala. Otrok bo nato nadaljeval z raziskovanjem sveta. Odnos med otrokom in skrbnikom bolj na široko razlaga Bowlbyjeva teorija navezanosti, ki je močno vplivala tudi na področje psihoterapije. Kasneje so stile navezanosti pričeli raziskovati tudi v odraslih partnerskih odnosih in ugotovili, da primarni stil navezanosti zagotavlja povezanost tudi v kasnejših partnerskih odnosih. Ožje gledano poznamo varni stil in nevarni stil navezanosti.

Odnosi so lahko prostor umiritve, lahko pa so tudi prostor, kjer se partnerja počutita neprijetno, nepovezano, nevarno. Povezanost v odnosu pomeni, da partnerja občutita sprejetost, slišanost in bližino. Z drugimi besedami v odnosu občutita varnost. Partnerja lahko delita svoje poglede, svoja mnenja, govorita o prijetnih in manj prijetnih vsebinah. Tudi, če imata različna mnenja, ohranjata medsebojno spoštovanje in se cenita. Pri razkritju manj prijetnih vsebin in raznih skrbi je zelo pomembno, kako se partner odzove na drugega partnerja. Če je ta odziv destruktiven, je to za odnos izjemno škodljivo. Če je pa odziv empatičen, podporen, spodbuden, izraža razumevanje, potrjevanje in skrb, se odpre prostor za zaupanje. V tem primeru govorimo o globlji povezanosti oziroma vzpostavljanju oziroma vzdrževanju čustvene intime. V takšnem odnosu, je partner lahko to kar je, brez občutka, da tvega odnos sam. Občutek povezanosti in bližine s partnerjem deluje kot blažilec večjih in manjših dnevnih stresorjev. Tako v partnerskem odnosu, kot v odnosu otrok-skrbnik, prisotnost podpornih drugih blaži odziv na stres.

Po drugi strani, kadar v odnosu povezanosti ni, se to kaže na različne načine. Na primer, več je negativnega razpoloženja in vedenja, več je kritiziranja in obtoževanja ali umikanja v odnosu, v smislu zagotavljanja miru. Nepovezanost vzbuja zastrašujoč občutek in stres. Več je tudi bolečih občutkov, kot je osamljenost, zamerljivost, ne zaupanje. Rezultati študije (Murray in ostali,2003) kažejo na to, da so partnerji, ki se počutijo manj pozitivno ocenjene s strani partnerja, bolj odzivni na negativno razpoloženje in vedenje svojega partnerja, kar kaže na povečanje bolečih občutkov skozi dneve. Ti občutki pa kasneje napredujejo do povečanje jeze, ki je usmerjena proti partnerju. Nezadovoljstvo v odnosu postane vzajemno. Partnerja občutita pomanjkanje varnosti, ljubezni in podpore. Vse te negativne vzorce lahko razumemo kot opozorilo, da je v odnosu potrebno nekaj narediti, nekaj spremeniti. In prav tukaj in zdaj, v partnerskem odnosu, se nahaja priložnost. Priložnost za vzpostavljanje varnega odnosa in povezanosti.

Viri:

Schoebi, D in K. Randall, A. (2015). Emotional Dynamics in Intimate Relationships.

The post Partnerski odnos appeared first on POT POGUMA.

Ločitev

admin — Wed, 19 May 2021 17:04:07 +0000

Rane, ki jih za seboj pusti ločitev so globoke, a jih lahko zacelimo.

Uredila: Katja Maksić

Ločitev je eden izmed bolj stresnih in bolečih dogodkov v človekovem življenju. Kadar govorimo o ločitvi, govorimo tudi o izgubi. Pri tem ne gre samo za izgubo osebe, izgubo partnerja, temveč gre tudi za izgubo skupnih načrtov, izgubo skupnega načina življenja, izgubo povezanosti s partnerjevo ali partnerkino družino. Potrebno je reševati bivanjske in finančne zadeve, poskrbeti za otroke in se dogovoriti glede skrbništva. Spremembe, ki se dogajajo v tem obdobju, so velike in stresne.

Občutki, ki jih doživlja oseba ob ločitvi, so različni. Občuti lahko: povečano tesnobo, napetost, jezo, razočaranje, zavrženost, osamljenost, krivdo, sram, dvom vase, žalost… V tem obdobju se lahko zniža tudi samopodoba. Osebi se začno porajati različna vprašanja: Ali sem naredil/a kaj narobe? Bi moral/a narediti kaj drugače? Zakaj se je to zgodilo prav meni? Pojavi se lahko tudi depresivno razpoloženje, kjer gre za odziv na izgubo, na ločitev. Pri izgubah je pomembno, da žalosti in ostalih čutenj ne potlačimo ali ignoriramo. Žalost je namreč naravni odziv telesa na izgubo in bolečino, ki se pojavi ob ločitvi. Gre za proces žalovanja, kjer sprejemanje in sproščanje čutenj prispeva k zdravljenju ran.

Ločitev lahko vpliva na osebo tudi na način, da se ta začne fizično umikati od drugih. Oseba tako ostaja sama z bolečino. Spremljajo jo lahko občutki, da je drugi ne bodo razumeli ali pa, da jo bodo drugi obsojali. Fizično umikanje in izolacija ponavadi samo okrepita osamljenost, ki je zaradi izgube že tako navzočo čutenje. Še več, občutek osamljenosti je lahko osebi poznan že iz preteklih izkušenj, tudi iz preteklega partnerskega odnosa, zato je ta bolečina še toliko močnejša. Kadar oseba opazi, da je obdobje ločitve močno vplivalo na njeno počutje, da zgoraj opisani občutki vztrajajo in ovirajo njeno vsakdanje delovanje ali pa je oseba obstala v določenem obdobju/fazi žalovanja, je smiselno poiskati terapevtsko pomoč. Stisko je moč zmanjšati in izolacijo tudi. Prvi korak do tega je iskanje stika in pomoči.

V obdobju ločitve je lahko osebi v podporo terapija, pa tudi podporna skupina za ločene. V mesecu septembru bo v Mariboru začela delovati podporna skupina za ločene. Podporna skupina zagotavlja varen prostor za izražanje svojih izkušenj ob ljudeh, ki so doživeli podobno. Vsak član skupine lahko svobodno razpravlja o določeni tematiki, raziskuje sebe, svoja čutenja, prisluhne drugim, pridobi nove informacije in razvije nove potenciale. Ločitev lahko za seboj pusti globoke rane in grenkobo, vendar lahko oseba za te rane poskrbi, gre skozi proces zdravljenja in najde pot naprej.

Na skupino so dobrodošli tako ženske kot moški, ki imajo izkušnjo ločitve, ne glede na to v katerem obdobju procesa se oseba nahaja. Torej ne glede na to ali se je ločitev zgodila pred kratkim ali pa je od ločitve minilo že nekaj časa, osebo pa še zmeraj spremljajo težki občutki.

Na srečanjih bomo govorili o:

paleti čutenj povezanih z ločitvijo (o zavrnitvi, jezi, žalosti, obžalovanju, krivdi, praznini, osamljenosti…),
nekdanjih in trenutnih odnosih,
starševstvu,
identiteti po razmerju (kdo sem in kaj si želim),
kako začeti znova,
novih razmerjih
in o ostalih temah ali težavah, ki jih bodo izpostavili člani skupine.

Več informacij o skupini najdete tukaj. Vabljeni.

The post Ločitev appeared first on POT POGUMA.

Jeza

admin — Mon, 15 Mar 2021 10:51:04 +0000

Je jeza res tako slaba?

Jeza je pogosto lahko obravnavana kot slabo čutenje. K tej trditvi spadajo naslednji stavki: »Če bom jezen, ljudem ne bom všeč« »Če sem jezen, sem slab« »Moram biti priden« in še bi lahko naštevali. Pa vendar je jeza res tako slaba in negativna?

V živalskem svetu jeza ni negativno čutenje. Seveda živali ne dojemajo čutenj na enak način kot jih človek, a vseeno občutijo čutenja in doživljajo telesne spremembe, ki se kažejo preko vedenja. Pri živalih jeza najpogosteje nastopi, kadar so ogrožene. Žival se na ogroženost pripravi v obliki odziva: boj ali beg. Oba odziva lahko terjata veliko porabo energije in vključujeta tveganje poškodbe ali smrti. V tem primeru lahko ima izkazovanje čustev posredniško funkcijo, ki pomiri konflikt. Pri tem ni treba, da se katera izmed živali poškoduje. Na primer ujeta žival se lahko obrne in se pripravi na boj z zasledovalcem in prikaže silovit bes. Jeza ji na tak način omogoči, da si reši življenje. Prav tako se jeza lahko prebudi v živali, kadar neznanec iste vrste vdre na njen teritorij. Obe živali se lahko fizično spopadeta zaradi ozemlja. Slednje bi terjalo fizično ranjenost ene izmed živali ali obeh. Vendar narava ponuja rešitev, saj lahko obe prikažeta jezo. Pokažeta si zobe, si grozita z raznimi glasovi in se grozeče gibljeta. Tako se lahko izogneta večji škodi, ki bi ogrozil njun obstoj.

Kaj pa jeza pri človeku? Je dober znak ali ne? Problem jeze, lahko začne povzročati zmedo in nam postavlja številna vprašanja. Kot na primer, kako lahko ljudi spodbujamo k jezi, saj vemo, da lahko prejemniki ob izbruhih trpijo? Ne samo, da je izbruh jeze škodljiv za prejemnika, lahko je škodljiv tudi za tistega, ki besni. Saj izbuhom jeze lahko sledijo tudi infarkti. Prav tako lahko skrivanje jeze vpliva na višji krvni tlak in srčni infarkt. Raziskave kažejo, da je potlačevanje jeze pomemben dejavnik tveganja za različne bolezni. V sebe obrnjeno jezo pa povezujejo tudi z nastankom depresije. Torej sta tako potlačevanje kot pretirano izražanje besa lahko za človeka škodljiva.

Kaj pomenijo vulkanski izbuhi jeze oziroma posameznikov bes? Vulkanski izbruhi jeze v odrasli dobi so lahko posledica potlačevanja jeze, ki se ga je posameznik kot otrok naučil v svoji izvorni družini. Nekateri viri navajajo, da tako zatiranje kot bes pomenita strah pred zdravo izkušnjo jeze. Pomembno je razlikovati med izražanjem besa in zdravo jezo. Bes ima veliko več opraviti z napetostjo in tesnobo, kot s samo zdravo jezo. To lahko razložimo na način, da je človekov obraz napet, ko ga popade bes, njegove mišice pa postanejo zategnjene. Že na prvi pogled tak posameznik ni videti sproščen.

Kaj pa jeza pri otroku? Jeza pri otroku zna včasih staršem predstavljati izziv, velikokrat so lahko tudi zaskrbljeni za otroka. Jeza je zelo močno čutenje, ki se hitro prenaša iz osebe na osebo, torej jo hitro začutijo tudi starši. Majhni otroci komunicirajo preko vedenja, njihovi možgani še niso oblikovani na način, kot so možgani odraslega, zato otrok pri svoji jezi potrebuje pomoč. Pri otrocih jeza sproži tudi tesnobo, tako tesnoba postane neizogiben spremljevalec jeze. Ob starševski umirjeni prisotnosti se otrok uči regulacije čustev v odnosu. Starš torej pomaga otroku pri umirjanju. Prav tako starši na tak način omogočijo otroku, da se uči mehanizma samoregulacije. Pri tem ne gre samo za učenje, kako naj se otrok pomiri, ampak mora starš ponotranjiti otrokovo frustracijo in jo vrniti v predelani obliki, ki je sprejemljiva za otroka.

Kaj je to zdrava jeza? Zdrava jeza predstavlja opolnomočenje in sprostitev. Resnična izkušnja jeze je fiziološka izkušnja brez pretiranega pozunanjenja. Gre za izkušnjo, ki vključuje naval moči. Ta prežame ves sistem. Hkrati popolnoma izgine vsakršna tesnoba, opazimo zmanjšanje vsakršne mišične napetosti. Čeljusti so sproščene, glas je nižji, saj so glasilke bolj sproščene. Ramena se sprostijo in vidimo vse znake izginjanja napetosti v mišicah. Odrasel človek lahko v polnosti začuti svojo jezo. Pri tem je ne pretirano pozunanji v obliki nenadzorovanega besa in je ne potlači. Temveč jo globoko v sebi prepozna, jo naslovi in sprejme. Je v stiku s svojo jezo in jo lahko v polnosti začuti. O njej lahko govori in razmisli kaj jo je povzročilo. Ob tem se umiri in opolnomoči, ne da bi škodoval sebi ali drugim.

Viri:

• Maté, G. (2019). Ko telo reče ne: skriti stres terja davek.

The post Jeza appeared first on POT POGUMA.

Empatija

admin — Wed, 27 Jan 2021 11:24:28 +0000

Kaj je temelj zdravih odnosov?

Pripravila: Katja Maksić

“Svet brez empatije je nepredstavljiv.” -Mark Davis

Ste se morda kdaj vprašali, kako lahko dva v odnosu dobro sodelujeta, čeprav sta si tako različna? Kakšen je njun recept? Kaj je ta skrivnost? Naše življenje je obkroženo s številnimi odnosi in razumevanje z našim romantičnim partnerjem, družino, prijatelji, sodelavci in šefi, je pogosto odvisno od naših socialnih veščin, pa tudi socialnih veščin ljudi, ki nas obdajajo. In kaj je temelj dobrih socialnih veščin? Odgovor leži v dobro poznani empatiji.

Empatija ni novo in nam neznano področje, temveč gre za starodavno lastnost. Stara je približno toliko kot materinstvo in materinska skrb ter predvidevanje potreb našega potomstva. Empatija je višje stanje, ki nam omogoča kognitivno in čustveno razumevanje sočloveka. Je izkušnja tistega, kar čuti druga oseba, ne da bi pri tem imeli zmeden občutek lastne neposredne izkušnje. Z drugimi besedami izkušnja empatije vključuje delitev fizičnih in čustvenih občutkov, obenem pa vedenje, da ti občutki pripadajo drugi osebi. Je sposobnost videti svet skozi oči drugih, zaznavanje in razumevanje njihovih občutkov na enak način kot drugi. Z empatijo vidimo tiste, ki jih imamo radi takšne, kakršni so in ne takšnih, kot si jih predstavljamo ali želimo, da bi bili. Prav tako se zavedamo, da lahko imamo povsem drugačne misli in občutke, čeprav si delimo isto izkušnjo. Gre za temelj, ki nas v odnosih povezuje. Kljub določenim razlikam nam pomaga graditi tako bližino kot spoštovanje. Z večjo stopnjo medosebne empatije lahko okrepimo odnose in medsebojno povezanost.

Ali se lahko empatije naučimo? Raziskave kažejo, da lahko empatijo utrdimo in povečamo pri majhnih otrocih. Kaže se kot učinkovito sredstvo za preprečevanje asocialnega vedenja, kot je agresija, prav tako preprečuje kasnejše težave (primer: zasvojenost) in gradi socialno inteligenco. Empatija je lahko zdravilni dejavnik pri različnih motnjah. Izgradnja empatije je koristna pri zdravljenju posttravmatske stresne motnje. Razvijamo jo lahko v družinskih odnosih, partnerskih odnosih, pa tudi službenih. Zgradimo v odnosih, kjer imamo občutek, da nismo povezani, razumljeni, slišani. Prav poseben zdravilni odnos, ki temelji na empatiji, pa je psihoterapevtski odnos. Ne glede na to za katero psihoterapevtko smer gre, saj je empatija tista, ki zdravi.

Če želimo empatijo okrepiti, so pomembni naslednji koraki (primer: krepitev empatije v partnerskem odnosu):

Pozorno poslušanje in osredotočanje na pogovor. Pri tem smo pozorni, kaj nam partner/partnerka pripoveduje, ne preverjamo telefona ali gledamo skozi okno. Če opazimo, da med pogovorom miselno odtavamo, pozornost preusmerimo nazaj na sogovornika.
Pri pogovoru gledamo sogovornika v oči. Pozornost je usmerjena na osebo. Tukaj so lahko pridružene različne poteze, s katero označimo svojo povezanost s partnerjem/partnerko (primer: prikimamo, ko razumemo, kaj govori; lahko se dotaknemo njegove/njene roke itn.).
Izrazimo svoje spoštovanje tako, da poslušamo. V primeru, da pri sebi prepoznate in začutite jezo ali nemir, prosite za oddih. Popijte kozarec vode in se usmerite nazaj na pogovor.
Če vam pomen besed ni jasen in bi se želeli prepričati, da partnerja/partnerko razumete pravilno, lahko ponovite nekaj njegovih/njenih besed ali postavite nekaj vprašanj.
Potrdite njegova/njena čustva. Tudi če se z mnenjem ne strinjate, lahko osebi priznate pravico do njenih občutkov.

Viri:

Praszkier, R. (2016). Empathy, mirror neurons and SYNC.
McCall, C., Singer, T. (2013). Empathy and the brain.

The post Empatija appeared first on POT POGUMA.

Starševski stres

admin — Thu, 14 Jan 2021 10:59:03 +0000

Kaj je starševski stres?

Pripravila: Katja Maksić

Starši se srečujejo z različnimi izzivi tekom odraščanja otrok. Soočajo se s številnimi dnevnimi opravili, razvojnimi, vedenjskimi, učnimi in zdravstvenimi težavami otrok ter ob tem doživljajo različno raven stresa. V tem prispevku bomo govorili o starševskem stresu, ki je vezan na vlogo starša in se prav v tem razlikuje od navadnega stresa.

Zadnje leto je epidemija COVID-19 prinesla zelo hitre spremembe v naša vsakdanja življenja. V vseh družinah je prišlo do sprememb v dnevnem urniku. Mnogi so se morali spoprijeti z novim ravnovesjem rednega starševstva, šolanjem od doma in hkrati delati od doma. Nekateri so nadaljevali z delom in v veliki meri delali v okoljih, kjer je bila stopnja osebnega tveganja za okužbo večja. Tukaj še je ena zelo pomembna sprememba, to je vzpostavljanje socialne distance in posledično zmanjšanje socialne opore. Vsi ti dejavniki lahko prispevajo k povečani stopnji stresa v domačem okolju. Ključnega pomena je prepoznavanje starševskega stresa in njegovo obvladovanje, zmanjšanje.

Starševski stres doživljajo vsi starši, razlika je v stopnji stresa in v strategijah soočanja s stresom. Pri starševskem stresu so stresorji psihofizične zahteve, ki so povezane s starševsko vlogo in odnosom otrok-starš. Pri tej vrsti stresa gre za neravnovesje med zahtevami starševstva in zaznanimi sposobnostmi za opravljanje starševske vloge. Ker so zahteve previsoke, glede na zaznano starševsko sposobnost, se pojavi stres. Za nekatere starše stres ne povzroči pomembnega vpliva na življenje. Ti starši imajo strategije za obvladovanje stresa, ki se kažejo kot učinkovite, ostanejo odporni in prilagodljivi ob spremembah in kriznih situacijah. Nekatere družine se znajdejo v večji stiski, to stisko zaznajo in poiščejo pomoč. Spet drugi ob stiski pomoči ne poiščejo ali pa stiske ne prepoznajo. Pomembno je poudariti, da se vsi starši ne soočajo z enakimi izzivi znotraj družine. Starši, ki se srečujejo z razvojnimi, vedenjskimi, čustvenimi ali zdravstvenimi težavami otrok, lahko doživljajo višjo raven stresa, v primerjavi s starši zdravih otrok. Na raven starševskega stresa vplivajo tudi finančne težave, pomanjkanje socialne opore in ostali negativni dogodki v življenju.

Ali močan starševski stres vpliva na otroke? Če starš doživlja visoko raven stresa in se na ta stres ne odzove, se njegova starševska učinkovitost zmanjša. Njegova reakcija na otrokovo vedenje bo pretirana in manj senzitivna. Raziskave kažejo, da starši, ki doživljajo močan in dolgotrajen starševski stres, lahko uporabijo strategijo čustvenega umika ali pa pretirano reagirajo v odnosu do svojega otroka. Prav tako lahko močan, dolgotrajen stres vodi v depresijo in izgorelost. Nekatere raziskave omenjajo starševsko izgorelost. Starševska izgorelost je opredeljena kot intenzivno stanje izčrpanosti, povezano s starševsko vlogo, v kateri se človek čustveno umakne od svojih otrok in dvomi v sposobnost, da bi lahko bil dober starš. Starševska izgorelost je podobna starševskemu stresu in je s stresom povezana motnja; vendar presega tipični starševski stres. Gre za dolgotrajen odziv na kronični in močan starševski stres. Ti starši lahko doživljajo preobremenjenost, fizično in duševno so izčrpani, poročajo o fizičnih simptomih, kot so povečane somatske težave in zmanjšanje kakovosti spanja, čustveno se distancirajo od svojih otrok in imajo občutek nesposobnosti, ki je vezan na vlogo starša. Nastopi starševski umik. V primeru, da je starš umaknjen in otroka zavrača ali je razdražljiv in pretirano reagira, bo težko deloval sočutno. Otrok bo ob tem doživljal stisko. Lahko se pojavi tudi starševsko nasilje. Prav zaradi teh negativnih posledic, ki jih pušča za seboj močan starševski stres, je bistveno prepoznavanje starševske stiske in iskanje ustrezne strokovne ali terapevtske pomoči.

Viri:

Griffith, A. K. (2020). Parental Burnout and Child Maltreatment During the COVID-19 Pandemic.

Spodaj lahko oddate vaš komentar, vprašanja in predloge za prihajajoče blog prispevke. Vaši komentarji in podatki ne bodo javno objavljeni.

Na podlagi 6. člena (1. odstavek, točka a)) Uredbe o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) z vpisom dajem privolitev, da se moje podatke uporabi samo za oddajo komentarja, predloga ali vprašanja. Za tem, bodo vsi podatki trajno izbrisani.

The post Starševski stres appeared first on POT POGUMA.